Samotni volk

Poj ptica, samotnemu volku, ki je izgubil svoj trop! Pesem naj bo mila, poj tako, kot poje veter v gozdu. Presliši tulečega volka, se usedi na drevo in opazuj ta svet! S svojim glasom prosi nebo, da ukroti te zemeljske ljudi, spremenjene v šoto, umirajoče na placenti, ki jih je rodila. S svojim sprevrženim krvavim kipenjem strasti in svojo bebavo roko segajo po sadežih in uničijo drevo. Stanje sluzi namaka svet, spočet v požirku vode iz gore. Sončni pesek se vali po ravnicah, ranjen ob trnjevem telesu težkega kaktusa in beli lasje mu prekrivajo nerazločen obraz. Stapljajo se brezbarvne slasti v veletok, ki nosi čredo skoz arhitekturo kodiranja vzpenjajočih in padajočih nebotičnikov in velemest, skoz ločevalne stene odtujenosti, skoz vrednostna merila količin. Ognjišča so očiščena starih zapisov, skoz diskriminatorske enačbe spolov se rešuje svet; skoz izbe, sobe, shrambe in veže vstopajo h kaosu, brez izstopanja, kjer odločajo moški o denarju, ženske pa uživajo razkošje tišin. Brezdušno delci strupenih tvari kužijo krtu zemljo, ribi vodo ptici zrak in ščurki se neslišno plazijo pod parketnimi oblogami, ko bledi obrazi vstajajo iz postelj in se valijo v hordah čez mostove, v pisarne in nazaj v balon bolnega zraka, ki nima v notranjosti nobene vsebine. Tu šprica znoj in okrog se plazi osamljeni volk, priklenjen na svoje bolestno ležišče. Poj ptica, samotnemu volku, ki je izgubil svoj trop!