Kopičenje toka svetlobe

Začetek je bil ves plinast in prašen, povezan z razjedajočo osamljenostjo Boga sredi izmeničnega anoreksičnega in bulimičnega stanja vesolja, ko še ni bilo na čustveni ravni karmezinske barve in morske svile, da bi ustvaril človeka z razlomljenim hlebčkom kruha v rokah. Z enim samim zamahom je Bog iz uničujoče črnine in odrešujoče beline ustvaril radodarnost in izostril svoje sposobnosti. Tako je človek Stvarnika vzljubil zaradi milosti, da ga je ustvaril in razrešil gordijski vozel ljubezni in hvaležnosti. Bog se je sklonil k zemlji in na svet so prišle modra, rdeča in rumena barva. Zasijalo je sonce! Človekovo uho je postalo čutilo za prazvok, ki se razvija v odtenkih, čeprav njegov mogočni učinek počiva na točki, ki čaka na novo stvarjenje, ki je za učinkovanje za svet nepogrešljivo; njegovo oko je postalo čutilo, ki se širi v arhaičnih barvah upanja v nadčloveške moči večnega, ki je posrednik med nebom in zemljo! Ko Stvarnik svetlobe ni mogel prejeti iz teme in ni mogel dojeti beline, je dal ljudem razodetje v barvah in se sklonil k zemlji s človekom, s sedežem v rdečem in z belino duha odzgoraj iz Luči. O nebeško modra kot safir, ognjena jutranja in večerno rdeča roža neba, zlata opoldanska žerjavica sončnice, pogled je hvaležno usmerjen v tvojo lepoto, ki je nobeno bitje ne more zaobseči!