Popotnik

Osamljen popotnik sem na poti življenja. Včasih me je strah,da čutim preveč trpljenja. Takrat zaprem oči, barve zginejo nobenega več ni. Pogreznem se v svoj svet,tam krikov ni,vse mirno spi. Takrat te začutim ,kako si duša ujeta v to meso... Kako te duši in ne moreš ven,čutim kako te boli. Oj,kako bi ti rad pomagal,da spet prosta bi bila, Da poletela bi spet tam,kjer si večno doma... Vem kje tvoj je dom in vem ,da tam ni časa Da priganjal bi te in kradel ti spanec,mirne noči Le jaz sem tvoj zapor,ki v njem si ujeta in to te boli In mi mislimo,da znamo ljubiti in da vemo kje ljubezen spi... Nosimo jo v sebi in objukujemo tiste,ki jih več ni... Večno bom popotnik in iskalec ,te ljubezni spet Rojeval se bom večno v ta težak zemeljski svet... Padal bom še večkrat in vedno spet mi bo hudo In ko slep in poln strahov nekoč spregledal bom Takrat se vrnil bom domov,dragi oče..k tebi nazaj Da objel me boš in mi rekel:vidiš sin to sem jaz in to je raj.