Žival v človeku

Če hočeš človeka prav spoznati, se moraš zateči v žival in iz nje opazovati, kako se bo človek obnašal, ko bo gnal vprežno živino in jo z bičem pretepal. Kako bo sedel na konju, ko bo držal uzde v svojih rokah in ga spodbodel h galopu. Pomembno za spoznavo človeka je tudi, kako bo jedel živo odrto žival in kako bo ob goltanju njenega mesa molil, kaj bo govoril o obredu odiranja, kako bo oblizoval njene kosti in srkal iz njih še krvavi sok njene bolečine. Kako bo pohodil polža, opazuj! Kako usmrti nadležno muho. Kako je udaril svojo ženo. Tedaj boš spoznal, če je kaj sadizma v njem. Nekdo je zabodel muho in hrošča z iglo skozi telo in je užival, da je njegova žena trpela kot žival. Pomemben je tudi odnos človeka do živali, ko ta umira. Ko boš preseljen v svojega psa, ki bo star in onemogel odpeljan na veterino, boš tudi ti dobil uspavalo v njem in tedaj malo premagaj svoj spanec in se zazri v svoje pasje oko. Če boš videl solzo v njem, pomeni, da si živel svoje pasje življenje s človekom v sebi. Pri tej preselitvi človeka v žival pa obstaja en problem: človek se ne bo preselil v žival, ker noče, da bi se to, kar se godi živali, godilo njemu. On je žival v človeku, žival je pa je le žival.