Vilinje

Rusalke v solzah čuvajo vse vode. Silfe na oblakih spijo in sanjarijo. Gnome za zemljo pojejo uspavanko. Salamandre sredi jas prižigajo kresove in delijo ogenj, iskrice luči. Driade dihajo z drevesi, jašejo jelene in so kače otožnih gozdnih vej. Najade poskrbijo, da ribniki ponoči, na novo zaživijo, jezera se drstijo. Htonijci se zatekajo v strme gore in srepo zrejo iz votlin. Vse vile so se skrile, le perutničke nosi veter. Postale so nevidne, neslišne, dokler svet zlagan ne trdno zaspi. S petjem zdravijo naravo, a že dolgo ne marajo ljudi. Zavajajo jih z lepoto, puščajo same v gozdovih, s petjem v morju utopijo, s solzami čustveno ohromijo, z dotikom se v krastače in ničvredneže spremenijo. Ne, že dolgo ne marajo ljudi. Klavdija KIA Zbičajnik