Gospod Porotnik

Stala je tam njegova senca sključena od bremen bil je z mislimi v belem dnevu, šel je z njimi na sprehod ni se zavedal svojega pomena, le stal je in gledal skupaj z srcem in očmi je zmotno sodil o dejanjih prisotnih. Kulturno je prisedla še druga senca oglasila iz črne obleke se njegova je vest trdo nad njim je sodnik držal svojo že staro pest hitele so njegove misli brez njega pustile njegovo telo in odšle Na čase si popravil svoj že iz časa očeta svoj klobuk, da prekril z njim bi svoje prave misli, tok njih so ga pripeljale v višave ovihal si še nos, da zmešal bi v njem opojne dišave vse je odšlo z prisotnih obrazov , njihov topli žar. Umrla je njegova utopljena misel omame zadnji sem odšel iz dvorane, njegove oči so se uprle name nevem zakaj dohitel dotaknit se me je njegov duh nič nisem rekel saj nisem mogel izraziti svoje želje v mislih sem bil suh.