Sončevo oko

Hodila sem k morju po svojo pozabo in morje me je ovilo v zvok valov in me naučilo hoditi pod vodo, kjer posedajo črede mojih želja. Ko sem se zjutraj umivala s srebrom v rosi svojega spomina, sem srebala kapljice morja in spoznala v kristalni soli, da je ena rosna kaplja moja velika želja iz dna morja, ki jo je povilo sončno jutro. Zazrla sem se v nebo in padanje svetlobnega žarka iz sončevega očesa me je odelo z milino ljubezni, svežo toplino zaupljivosti in motrilo, če poslušam vodo zadovoljna z majhnimi spolnitvami, nikoli potešena samost v morju s številnimi upehanimi željami, ki izpuhtevajo sok in duha, a le eni se nisem mogla upreti. Bila je bleščeče Sončevo oko s spuščenimi trepalnicami nad morsko gladino, ki je sijalo med prekate mojega srca in jaz sem ga z duhovnimi prsti nežno sprejemala vase. …o0o…