Krošnja!

Mogočno se dviga krošnja v modro nebo, Razpira svoje srebrne niti na vse strani. Pogumno jo nosi njeno mogočno telo, In njene rdeče nitke prizemljujejo ga. Tako enkratno stojiš pred mano, Bohotiš se v vsej svoji lepoti. Sprejemaš in daješ nesebično, Saj okolje obdaja te v pozitivnem. Daješ in se razdajaš v dobrobit, Le sončni žarki prežemajo te.. Le klobuj vsem preizkušnjam, Le kljubuj trenutku večnosti.