#Poezija

Viros patriae amantes

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Razmetana opeka na križpotju besed v brezredju, ki umu prostor zapira. Ni vidcev za spravo, ne ideje o miru vzlet, le jutro za jutrom v vojni umira. Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene. Z zravnanjem tal noči usločeno obzorje. Sveča gori. S črno svilo plamen odnene Iztočene kaplje svečave polaga v mahovje. Brezčasje se v sivi kamen zajeda, v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu s suhim glasom brezimno v veter jeclja z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu. Resnica človeške podobe je biti pa ji v posesti ciljev življenje ni mar. Slepilo ugaša, obred je končan, odidi! Viros patriae amantes! V osarju je mir gospodar. …o0o… ----------------------------------------------------- Slava padlim za očetnjavo! Američani padajo v Izraku za črno zlato. -----------------------------------------------------

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Nostalgija