Medtem ko morje mirno čaka med čermi večer, strmijo sanje v daljavo širno, se dvigajo v labodji spev. Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče. V zanke teme se love. Lebde na dihih človeške ječe, po večnosti te lučce hrepene. Migljajo granitvno noč. Naenkrat se mehkoba zdrzne. Svetloba utone, zvrtinči noč. Svileni sen se v nič pogrezne. …o0o…
#Poezija
Minljivost
Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Zapelji me
