Ko mrak spusti se nizko in okrog vseh vogalov dol tišči. Ko okus v ustih vlecljivo težko in nemočno skorajda kriči. Ko že bezlja vse brezvoljno in nemalokrat nejeverno poči. Brezglavo deluje in neokretno si meče poslednji pesek v oči. Takrat stori se nežno in milo, kot še zadnji klic domačih zvonov. Prebudi se z vso domoljubno silo, Slovenec, Slovenka, brez okov... Klavdija KIA Zbičajnik
#Poezija
Reformacije dan, dan Slovencev

Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Tvoja pot je moja pot
