Tek

Po svojem slovesu iz teme in nadčasja sem vstopila v čas, tekla sem in tekla, drvela v svoji naglici, se vžigala in vzplemtevala kakor krhek papir, kakor krila angela, kakor perutnici ptice. Vse je v meni prasketalo in dišalo po ognju. Rune so pisale, iskre so risale pike med postanki in odplačevale moj dolg razpihani luči ognja. Bila sem vsa v plamenih, odeta v svetlikajočo pletenino, plešoča med gorečim listjem kot goreča bakla na panični cesti, tlakovani iz glasov in malimi prisotnostmi sreče, z malimi požirki radosti. Zmogla sem goreti in teči. In umirati. Vse hkrati. Goreti z močjo drevesa, razsežnostjo gozda. Telesu je lahko teči, kako je meni teči in goreti s plameni zgoščenega žara, s sledjo oglja, ki ga boš izgrebel iz pepela s svojimi belimi jadri. …o0o…