Strmljenje

To veselje je bilo dolgo v mraku, nihče ga ni opazil, nihče ga ni videl. Ni bilo niti na zemlji, niti v zraku, ko sem bila neumrljiva kaplja upov. Niti v srcu ni cvetela akacija belih padajočih svečnikov s plameni obrnjenimi navzdol. Steklena kraljica kamenih nog na raztegljivem nebu Rimske ceste se je z duhom noči in znamenji suše v tihem obredu božanja vetra spustila med vrtince ljudi, ki skoz steklovino krinoline meglic zrejo k ognjišču. V belem puhu hvalnice prihaja odgovor, kot pravljična prikazen vodnega duha, s svojim zrcalom brez oblakov v jutru, ko oddaljuje temni jezik noči in kača vzbuja preplah med jeleni, srnami, gamsi in kozorogi. In tudi jaz sem med njimi s tolikšno močjo misli, ki jih preizkušam in preiskujem navzgor, globlje in bliže v razdaljah moji duševnosti in spoznanju, kjer je življenje oče vsega. Kdo odkriva svojo resnico v meni in se ne umakne, da bi jaz uprla pogled na ono stran, da bi izvedela kaj z daljavami početi, da ne poginem med sencami noči za izpolnitev dolžnosti, ki je ne poznam. Vse poka in se podira v meni zaradi tihožitij, ki jih nosim v sebi. Niti bogočasteje, niti glorifikacija neba mi več ne pomagata pri spoznavanju resnice. V njej so zaposlene vse moje moči in vsi moji upi, vse moje organske snovi, brez moje vednosti o bistvu skrivnosti. Čutno sevanje mojih idej vzdramlja vodopad noči z vetrovi vode in ljubezni. Z merami in občutki za količino merim veličino mojega bitja s Berliozovo Fantastično simfonijo v srcu. O, kakšno občutno olajšanje teže mi pomeni vzorec nočne predstave, ko zaslišim Verdijev Requiem in ko opazujem te zaporednosti, ki bi jim lahko rekla: »Večnost«, ko svetloba spet vstaja po zatonu noči. ...o0o...