Oda minute

Razpočila se je na vzmeti ure. Razkošatila se je svojevoljna minuta pod urinim kazalcem. Lokostrelec z neba je meril v razkuštran in zaspan trenutek oči in čakal, da se bo zgodilo. Vsaka stvar in začetek imata omotico z žejnimi usti in norostjo v genih. Nihče ni izjema. Le vlakna, ki merijo razdalje časa so različna, a oda minute vedno nastopi ob pravem trenutku karme, da postane slovesno vesel tvoj obraz. V pogled udari strela z jasnega in tropska vročina telesa, ki ga objame, pove vse. Zgodi se v eni minuti, v eni sami minuti, ena sama minuta je dovolj, da je postalo srce vaza medu, polna sladkosti, ki se razcveti v praznik cvetja. Je ni minute, da se kaj ne bi zgodilo, da se kaj ne bi zasvetilo v rožnatih vekah. Veter odnaša minute na obalo hrepenenja, polno popotnikov, ki si gledajo v oči. Dan je jasen, a z neba bo udarila strela, lokostrelec meri v tarčo oči in zgodila se bo oda minute. Vsak trenutek na tem svetu se kdo zaljubi in začuti vonj po telesu, zahrepeni po objemu v spancu ljubezni ali izpolnitvi kakšne stvari. Še dobro, da se dogaja to izparevanje teles in duš skoz mrak svetlobe in da se rojevajo minute kot zračne kresnice, ki hitijo po zraku in se vžigajo v očeh, še dobro, da so te zvezdne majhne lučce, ki hranijo življenje s človeškini željami in spolnitvami. Kaj bi brez njih? ...o0o...