Izgubljeni safir ljubezni

Šla je starka po prašni poti sveta naprej, da bi našla safir, ki ga je izgubila, ko mož ji naložil breme laži. Pot je trnova, je vedela. S sabo vzela le zlate škarje, kmalu so tudi jeza in strah za njo odšli. Branila se z dobro dušo in srcem, a nikdar ni uporabila svojih zlatih škarij. Čakala je na zlati safir, šla za zvezdami, ki so ji na modrem zemljevidu kazale pot. Imela je biser v očeh, zato je ubogega prosila za pomoč. Nič ni odgovoril, le skomignil je s svojimi slabotnimi rameni, drhtajoč, ona pa mu dala svoje bisere, ki jih je imela v očeh in odšla po puščavi naprej po poti polni viharjev. Prišla do konca je in se vstavila in zaklicala v nebo »kje je zdaj ljubezni safir, ki izgubila sem ga«. Tedaj se znašla v sobi, kjer ležal je bolan njen mož, on ga ima. V njem našla je safir, katerega mislila je, da ga je izgubila njegovo zlato.