Po božji podobi

Prežeta s prerajanjem prvin v prostoru neznanega imena vstopam v potopljene dvorane z usnjeno kožo živali. V mračnih hodnikih je bilo vse polno udov nedokončanih ljudi, ki so bili primešani kamnom in nekateri so se sklenili roditi kot konji apokalipse v ognju. Spoznala sem tudi osebke, ki so se spreminjali v prikazni, prežeči na smrt drugih bitij. In, ko so duše jokajoče prosile za vodo in košček črnega kruha, so nekateri sezidali steno iz njihove revščine pred svojimi očmi in zabijali zlate žeblje vanjo, da niso videli živali v Afriki in po kontinetnih. Viharno je bilo v peščenih podzemeljskih sobanah zaradi kipov, ki so oživeli iz zgodovine. Mrtve živali so še imele svoje pomembno ime. V naglici so zrahljale svoje grobove in vstajale iz starodavnih historičnih zapisov ter vnovič stegnile svojo medvedjo šapo. Med dežjem in šumenjem uničujočega vetra sem zaznala bolečino in nemir udov nedokončanih ljudi, bližje krvi kakor črnilu, ki je spremenilo barvo in risalo bele križe, bele obeliske in pobelilo kosti. Sprehajam se po pepelu med skeleti železa in štrcljem drevesa, na katerem poje mrtev vran. Puščavski bojevnik me je povabil pod edino drevo oaze in mi govoril o besneči slani vodi, ki preplavlja in potaplja dvorane in kako usnjene živali dobivajo krokodilje noge, plazijo in požirajo svet. Tedaj mi je rekel, da je izprosil človeka v Božjem sinu, da malce koregira svet in ustvari svetlobo tudi v podzemnih dvoranah, da kamni oživijo in udje živali shodijo pokončno in da naj dokonča začeto delo po svoji podobi. …o0o…