Godd-bye J.F.K. s planeta Nato

(Istrske podobe: Godd luck!)) Le kaj ribiči ob morju govorijo? V duši jih gotovo nekaj muči. Pred očmi jim vode Jadrana valovijo, hladijo zagorele in razgrete grudi. Le kaj govore istrska dekleta? Sem ter tja veter po zalivu jih zanaša, v ribiške mreže burja se zapleta, nemirna je obala naša. Le zakaj se vznemirja naše sinje morje? Naše morje, ki je spremljalo Istrane na ladjah, ki so odpeljale na odprto morje, svetilnik rdečeok tedaj je jokal v obzorje. Ah, to so »štorije« reče Šavrinka, gospodinja. Parnik je zapiskal, mož je odplul na tuje. Dolgo je že od tega. Kdo se več spominja? Nihče več ne joče, nihče več ne jadikuje, da so na plantažah Kentuckya delali Istrani, da so gradili nasipe Misissipija Istrani, da so v Newyorškem pristanišču tovorili Istrani, da so se iz Amerike vračali domov zgarani Istrani, da so Istranke služile gospodi na Tržaškem, se dekleta sključila pod garanjem težaškim, ko so damam prale, ribale pod na Laškem. Šavrinka z osličem ob delu prav garaškem pravi: "V pristanišču in čez lužo je spremljal jok Istrane, ki so odhajali v daljni svet za kruhom s trebuhom, v dežele širne in prostrane, očem neznane, služit v pampe bogatinom, streč lenuhom." Tiho in neslišno je priplula ladja k nam, angleško govoreči vojaki, smejoči kakor meh, med njimi je bil tudi vojak John Šajn, s planeta Nato v Kopru v gosteh. S trajektom odhajajo gledat ladijsko skeletje, jato jeklenih ptičev, ki ploščad prekriva, pričenja se nova doba, novo tisočletje, ki skrivnostne rekvizite vojne radovednežem odkriva. Več tisoč glava množica vojakov, kakor duh je priplula v Jadran skoz Panamski prekop. V belih oblekah so kot peki, ki prinašajo nam kruh. Na letalonosilko golob miru usede se na krov. Miroljubni smo, radi ohranjamo prijateljsko vzdušje, za mir in sožitje med narodi vlagamo napore, osvobojeni teže vojne, ljubimo domače starožitje, razkažemo jim mesto, Triglav, lepoto naše gore. Ob zori je ladja molče odpeljala iz mirnega zaliva. Godd-Bye J.F.K, pomahata Istran i šavrinska žena. Gostoljubni smo, starega preroškega spomina, gostom smo ponudili kruh in sol, kozarec vina. …o0o…