Odseljeni prostor

Ko utihnejo glasovi morja, ne moreš pozabiti bučanja, ki je z veščino nemira vzvalovalo tvojo kri. Ko gledaš odsev svojega obraza v nemirni vodni gladini, ne moreš spregovoriti z usti svojega odseva. Zamislil si se nad kapljo kako dolgo boš moral še čakati preden boš odkril sebe v kristalu soli iztočene solze. In morje ti je zamolčalo skrivnost, ki jo veter šepeče z govorico časa in ti postavlja vprašanja, na katera ze znaš odgovoriti. Tedaj prikličeš vase glasove morja, zvoke vode, ki jih je spomin pozabil in odložil med svoje zaznave nikoli spoznane v tišini prahu. Voda te ima zapisanega v svoji krvi in v naglici rasti svojega otroka si pozabil, da odtekaš v morje, da se boš nekoč na novo rodil. V prostornini morja, ki je še ne poznaš, bodo iz vrtincev vstajali delci kristalne soli in nastajal boš v odseljenem prostoru z novim plesom življenja. ...o0o...