Nikoli ne obupaj!

Brezkončno upanje je tisto, ki da ti novo moč, le on pregnati zna od tebe vse slabe misli proč. Čeprav morda vse slabo še ostaja in čutiš še, da previsoka je ograja, ne boj se upati brez konca, ne boj pogledati si sonca. ...saj tu blizu, za ograjo to visoko, te čaka, da poda ti roko... Le pojdi, čeprav skrbi te, da ne smeš, da moral iti boš nazaj, le pojdi, plezaj, stegni se visoko in soncu svojo roko daj. In ko začutil boš, da daje ti ljubezen, da že za tabo ta visoka je ograja, bo ves žar, ki ti sonce ga bo dalo, razsvetlil tudi tisto, kar za ograjo je ostalo. Tako boš ti, ki boš vztrajno ljubil kljub napakam in brezmejno upal, da tudi temo čaka sonce, storil največ in dokazal temi, da ne verjameš v nje črnino, ampak le v svetle, srečne konce.