V srce sprejemam to krasno daritev

V srce sprejemam to krasno daritev – poletje in vsaka kaplja morja v brezmejnem prostoru mi prinaša neko sporočilo: modrosinji lesk neba mi govori, da sta nebo in morje eno, da je nebo v meni brezglasni vrtinec in da morje trka ob obrežje mojega srca in nosi s sabo čoln, ki ima hrastov značaj. Ko pride čas v meni hrast ozeleni in topla sapa maestrala mi govori naj zaprem oči, vdihnem globoko in izgovorim vzvišeno besedo: življenje. V sebi slišim glas vzdrhtelega travnika, nikdar potešene želje morja, na sebi čutim prvine soli, ki puščajo sled na mojih očeh, licu in rokah. Preštevam krušne drobtine dobrote, spočete v barvah jutranje zarje speče v odgovorih poletnega dneva. Poletje se je tudi letos zaljubilo vame in jaz mu ob vrnitvi vračam toplino. Kakor les sem, ki ga plamen spreminja v pepel, iz katerega se zaganjajo rože moje ljubezni. Pogovarjam se z molkom globine morja, z večnim vračanjem vase do dna, ki je odgovor sam zase, ko ga preglasi popolnost sončnega žarka, ki prodira kot zakon luči skoz morsko gladino. S slanim okusom tišine prostorov in odžejo žive vode v telesu sem kakor bela svila, na kateri so razprostrte oči jutra iz odrešujoče pozabe morskega spomina. Poletje je kakor rastlinjak opojen, v katerem bujno cveti plankton morskega utripa in jaz se počutim na sipini morja kakor, da se barv dežja nisem nikoli dotaknila, ker mi je morje vzelo dušo vase. …o0o…