Prevrnjeno podstrešje diši po prahu. Odsev odprtih spominov nagajivo ščegeta drhteče nosnice. V trenutku me objame toplina. Ne neučakano, temveč z belo porcelanastim nasmehom, nabiram v košaro pojoče kristale in sonce skozi lino boža spečega mačka in tvoj klobuk
#Poezija
Prevrnjeno podstrešje
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Pozdravljena Mathea,
lepa pesem, lepe metafore, moderna.
Lep pozdrav
Tatjana
Tatjana,
najlepsa hvala.
Vsak svoje podstresje imamo - vsak svoj zaklad ! :)
lep pozdrav,
mathea
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Človek(i)
