Zaljubljenost, oh kako huda bolezen je to

Spala sem pa me ni pustilo v miru spati. V mojih prsih je začelo biti tuje srce. Kako je to, da je bitje prebudilo moj spanec, kako je to, da se je tuje srce prikradlo v tišino in sprožilo tak nemir v meni? Čigavo je to tuje srce, ki je padlo kakor slap razpenjene vode vame? Jaz ga nisem klicala in tudi vabila ga nisem, nisem se ga dotaknila s prsti. Po medicinski logiki ga nisem videla in tudi poznala nisem njegovega tkiva. Zakaj je planilo vame kot riba iz vode, saj ve, da ne znam narečja njegove krvi. Mar ne ve, da je eno srce človeku dovolj? In to tuje srce je spolzelo po mojih žilah in se me polastilo. S kakšno pravico je napolnilo vse kotičke znotraj mene in iz mene izvabljalo posiljene želje? Eno samo prežanje tujca v mojih čutilih, se mar ne more odreči tujega telesa, tujega duha, navad in prepričanja? Mar misli po svoje urejati stvari v meni? Le kaj si domišlja, da je, ko ustvarja ognjeno vesolje v meni. Ob polni luni, ko hočem spati se mi vsiljuje in me hoče spreminjati pod vplivom svoje igrive volje. Ali ne sliši bitja vzporednih utripov? Zakaj se ne vzame v roke in ne vzame svojega bitja srca nazaj v svoje telo, zakaj hoče biti zadihani Bog v meni, biti zagozden kot klin v mojih prsih? Kar naprej se zaletava v tabernakelj drugega oltarja in se posvečuje s svojim duhom ob mojem utripu, s soglasjem volje svojega gospodarja. Zakaj počiva v tolažbi mojih neder, zakaj usodno določa mojo sedanjost, s kakšno pravico tik-taka v meni in se obnaša kot navit strateg. Z zanosom maha z dlanjo v potezi, ko vzpostavlja bol bivanja v meni. Bivati ob še enem srcu v tujem telesu je pa že preveč. Ali tega ne vidi? Jaz nisem rabila teže bitja še enega srca. Vame naj se več ne zateka s svojim bitjem.. Jaz imam dovolj eno samo srce in mačka mi prav nič ne slabi srce, če hoče presti v mojem naročju, četudi zavrne igro z menoj, ko me prosi za svoj mačji mir. Oh, zaljubljenost, kako huda bolezen je to! Le kdo je ni doživel in zraven trpel? …o0o…