Zdaj razumem kako sem hodila korak za korakom po stezicah in belem kamenju pozlačenih idej prepričana, da me materina roka pelje na peskovnik ob reki, kjer bom gradila gradove svojih sanj. Naučila sem se pravil iz svoje notranjosti. Ko so mi igre razvenele kri, sem bila prisiljena k obstanku ob odplavljenih gradovih in spoznala sem, da prekašam reko v svoji mirnosti. Daleč in potiho je šumela reka in gradovi, ki so z nitmi privezani name, še danes žarijo v spominu s svojimi posivelimi lasmi. ...o0o...
#Poezija
Gradovi v peskovniku

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Duh v eksistenci večnega bivanja
