Ko greš za mojim pogrebom

Pred kratkim sem bil priča, ko se je pred mojimi in očmi mnogih ljudi pred nakupovalnim centrom v Postojni ponesrečil mlad motorist. Videl sem kako je iz njegovega telesa odhajalo in odšlo življenje...... V par minutah so prihiteli reševalci, saj je reševalna postaja od dogodka nesreče bila oddaljena samo dvesto metrov in ga nekaj minut brezuspešno oživljali, mu sneli čelado in pokrili z belo rjuho......... Za sabo je pustil ženo in dva majhna otroka. Star je bil 28 let. Vsi vemo, da hitrost ubija, pa se nekaterim kar naprej mudi, kot da bi radi čimprej prišli do konca svoje življenjske poti.. ... Ko sem bil tam, sem čutil njegovo prisotnost ...... In se pozneje skušal vživeti v ljudji, ki so končali to zemeljsko pot, kakšno je njihovo odhajajoče sporočilo nam, ki smo še vedno tu in tako je nastala zgornja poslovilna pesem. Bil sem kot večina od nas tudi na pogrebih mojih sorodnikov in prijateljev in ko tako hodiš za pokojnim, lahko kdaj pa kdaj nehote tudi slišiš kakšne tam klamfajo nekateri prisotni na račun pokojnika in njegovih bližnjih, da se jih Bog usmili. To seveda nikomur ne koristi niti pokojniku niti njim. Draga Melita hvala za tvoj komentar. lp --- stojči

Stojči, tole je pa pravi biser-pravi mali priročnik prehoda iz življenja v nadaljne življenje. Človek je ustvarjen tako, da kar se tiče tega kar je v nas notranje, ne more umreti. To notranje obstoja v vsakem človeku , ki se rodi tu na zemlji; notranje je to kar imenujemo kot duh, a zunanje imenujemo kot telo. Zunanje, nam služi za koristne namene v našem naravnem svetu; to telo odvržemo ko umremo. Notranje, ki se imenuje duh, pa je vgrajeno za koristne namene v duhovnem svetu in to ne umre. Ta notranji duhovni človek je potem dober duh in angel kadar je človek v svetu bil dober, a zlobni duh, če je človek za časa življenja na tem svetu zloben. Naš človeški duh se po smrti fizičnega telesa pojavi v duhovnem svetu v človeški obliki, prav v takšni kot za časa življenja na zemlji. Uživamo, sposobnost vida, sluha, govora in občutenja kot to na tem svetu, ter popolnoma obdržimo sposobnost mišljenja, hotenja in delovanja. Ko odidemo s tega sveta zapustimo to telo in ga nikoli več ne prevzamemo. Pod vstajenjem se razume to nadaljevanje našega življenja. Življenje po smrti vseh nas je življenje naše ljubezni in življenje naše vere; takšna kot je bila naša ljubezen in takšno kot je bila naša notranja vera v tem svetu, takšno življenje nam ostane. lep dan, Miran