Zakoni neba, tu-le so, nosim jih s sabo, zabadajo me z zlatimi vbodi, ko tonem v tla kakor dež, ki se uleže na dno, da bi rodil semena. So temelj ledu, se temelj ognja, so temelj rasti. Zbudijo se v očesu, zbudijo se v tipu, polzijo v solzi skoz trpljenje in bedo, skoz radost in veselje. So utripi daljnjih zvezd iščoč miru. So med, ki cveti v žitu. So trni zenita, so iskra, ki naznanja kresno noč. So knjiga, ki vstopa vame, so jeziki z drugih svetov, ki so se poskrili pod zemljo in se naselili v človeku z rojstvom in usihanjem ljubezni. So obmolkla govorica, ki noče zapreti okno, jaz pa stegujem roko k njej, ki tone v praznino. Odgovor ostaja negiben. So bivanje in odhajanje, so tako podobni meni in jaz njim. ...o0o...
#Poezija
Zakoni neba
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4kaka lepa poezija tole :)
Pozdravljen(a) Devi,
me veseli, da ti je poezija všeč. Ko čas zacveti, pojdi na trato in si naberi cvetje pesmi, ki jih je ptič odložil.
LP Tatjana
Evo Tatjana,
To je tkanina o kateri sem govoril.
lp.
Pozdravljen Jaka,
tam kjer se zakoni neba stikajo, tam raste roža in sanje so njena tkanina, ko v sončni luči razpre svojo čašo in se daruje. Ko boš iskal ljubezni daruj sebe z darežljivostjo in ne pozabi na držo princa na belem konju, ki je našel odgovore na vprašanja, ki jih bere v zakonih neba.
Lep pozdrav in vse dobro tebi
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Večnost
