Bila je to noč, ki še kar traja: z rahlim vonjem po barvi in zmedenim pogledom na poslikana platna. Ena od tistih, ki ogromno dajo a potem še več vzamejo in taka, zaradi katere razumem vso patetiko Romea in Julije. Ena sama zimska noč, ki jo vlečem za seboj kot pohojeno senco. Pa naj bo še tako daleč: samo ena je in samo moja.
#Poezija
Druga

Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Istrijanka bi puvela
