Vzvišeni cilj

Dan je bil miren in tih, kot veka neba z modrimi očmi. Tih kot ptica nad veliko strmino, kjer žarijo jutranje sanje z očmi zlatega pogleda. Sonce mi je ogrevalo kožo. Potiho je žuborel vrelec izvira in dan se je rodil v novi podobi. Misel je postala studenec. Potok je iztegnil roko, reka se je izlila v morje in srce je postalo čolnu pristan. Vsi obrazi so mirovali. Bila sem obrnjena na drugo stran. Mrak je utonil v noč. Oči so ugasnile v spanec. Nisem potrebovala svetilke. Luč je spala v svileni postelji in vdihovala najljubšo skrivnost cveta, ujetega v svoje korenine - sladko sužnost in draž ljubezni, ki se je znala razdajati v pozornostih, medtem ko so v srcu odtisi besed iskali pozabljene izraze nasmehov. Slišala sem petje ptice, ki je imela glas vzvišenega cilja. ...o0o...