Staro drevo

Stopala sem skoz široko šumenje hoste in obiskala darovalca zelene neskončnosti. Iz globine notranje svetlobne luči je pronical vonj prerajanja tistih prvin, ki skozi razpoke prihajajo v pota moje krvi. Našla sem svoje staro, utrujeno drevo, dvignjeno na nogah s tisočerimi prsti, odeto s tkanino iz sončne snovi. Cvetelo je ognjeno rdeče, gugajoče in smehljajoče na zlatih trakovih. V cvetih biva uspavan skrivnostni spomin. Ob drevesu stojim sredi svojih korenin. Notri sva dva. Prisluhnem šepetanju. Bil je spomin v prisluhu, ki mi je govoril, da bi me pomiril v nedokončanem koraku in obudil dih starega drevesa v meni. Nisem prišla, da bi govorila. Prišla sem, da bi poslušala. Pomladno ogrinjalo mi dovoljuje nasmeh in jaz držim krčevito v pesti list, ki je odpadel brez bolečine. Čas nima konca, ko s smehom spoznaš svojo skrivnost, v kateri biva tišina. Drevo je govorilo neme besede v podobah svetlobnega svitanja, ki so jih izsanjale veje s svojimi očmi pod vzglavjem spečega vodnega duha, ki razpolavlja dušo zemlje utemeljujoč sebe v govorici hrepenenja, ki presega človeka. ...o0o...