Ko Sonce pretoplo sije, se sneg stopi. A če snega ni, se sled zgubi, voda jo umije. Če preveliko dozo vzameš, to ni več zate. Vse kar preveč je, škodi! Ne verjameš? In če človek preveč ljubi, nima več nič! V tem je na izgubi. Ko drevo ima zadosti vej, jih kmet poreže. Če si človek ne postavi mej, kaj lahko doseže? Če balon preveč napihneš, poči! Preveč vere škodi!! Jemlješ mi moči. Ko nimaš časa zame. Človek ni pozoren.. Zunaj svet Obstaja. Pridi ven!!! Naj ne bo ti le Vmesna postaja *****Sovražim, ker me ne vidiš.. Jezna sem, ker me ne slišiš.. in vse to samo zaradi obsedenosti z Bogom!****
#Poezija
Preveč škodi!
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4ma to o veri in to, če veruješ ali ne.. to mi je jasno.. ampak če si tolko v tem, da znaš govorit samo še to, da misliš samo na to, da se obnašaš kot da drugo ne obstaja.. to me moti.. in ravno tako je, kot si rekla Titanic.. lahko veruješ ali pa ne.. in če ti ne ugotoviš da je lahko nekaj narobe s tabo, potem ti more kdo drugi povedat..
Navsezadnje življenje niso verzi, življenje so dejanja... Je že prav, če veruješ.. ampak veruj tako da s tem ne ogrožaš drugih..
Vsako pretiravanje škoduje,
pravi že stara modrost
in lažne vere
je lahko hitro preveč,
prave vere pa nikoli.
Poizkusi ga
priklicati iz svojega
ljubečega srca
in ne iz sovraštva in jeze,
boš videla kako hitro bo prišel ven
in v tvojem srcu prepoznal Boga.
Tvoja ljubezen je sol tvoje notranje žeje. :)
lp
---
stojči
a-a tudi preveč prave vere škodi.. pesem pa je naslovljena na mamo.. dobesedno je obsedena s tem..
Draga Navihana,
kakšnih stvari ne moremo meriti. Samo imamo ali nimamo. Tako je tudi z vero v Boga. Jo imaš ali pa ne, veruješ ali ne. Ali si srečen ali nisi, ne moreš biti malo srečen ali preveč srečen. Si ali nisi. Tako tudi ne moreš biti preveč ali premalo živ ali mrtev. Si ali pa nisi.
Ljudje imamo predvsem popačene pojme in si stvari razlagamo na način, da lahko komuniciramo. Vendar za sebe vem, da ne morem biti preveč verna, ampak lahko le sem ali pa ne.
Bodimo hvaležni za to kar imamo in ne obsojajmo drugih, če imajo tisto, kar sami nimamo. Vse je pravilno razporejeno, vse je vsakemu dosegljivo, predvsem velja to za ljubezen, ki jo najdemo v sebi, ne v drugemu človeku. Drugim jo lahko le damo, ko jo imamo sami, prej pa sigurno ne.
To vsak zase najbolj ve, saj so to občutki, ki jih ne moremo prijeti in opisati nekomu z besedami, ki jih bo razumel nekdo ravno tako, kot jih razumemo mi sami.
Jaz lahko rečem, da npr. ljubim, nekdo drug pa lahko reče, da to sploh ni ljubezen. Pomembno je, kaj kdo čuti, zato tvoja mama že ve zase najbolj, tako kot veš ti zase, četudi drugi pravijo, da je drugače.
Lepo te pozdravlja, Titanic
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Kje so vrednote?
