Medtem, ko človek, razmišljaš kako bi postavil temelj svoje nove hiše in neguješ iluzije o svoji veličini duha, kakšno prihodnost boš zgradil in kako boš današnji dan preselil v neko novo iluzijo, te morda prešine misel spomina, ki je komajda našla nekaj časa in prostora ob zidcu na obrobju mesta, kjer so pod cvetjem, narejenim iz plastike zložene kosti tvojih prednikov, kjer spomenik živi namesto njih. Tedaj se človek, zazri vase, prisluhni svoji neznatnosti in namesto, da dvigneš oči v nebo, jih povesi in zagledal boš pod drevesom komaj izleglega ptiča, ki je padel iz gnezda. Tedaj boš začutil svoje utrujeno in umrljivo telo. Roka ti tedaj morda pade na klavirsko partituro, ki zadoni bližine in razdalje ob vprašanjih ali so stvari tega sveta sploh še razumne in predvidljive na meji lastnega spoznanja, ko o štetju dni ne znajo spregovoriti. ...o0o...
#Poezija
Spomni se ob papeževem pogrebu
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Draga Tatjana,
res, človek je tako neznatno bitje,
tako nepomemben v svoji pomembnosti,
da se minljivosti in majhnosti lahko zaveda le ob smrti drugih.
Ni nam potrebno vsega razumeti,
saj se nam kaže resnica mnogokrat na načine,
ki so nam nerazumljivi in nepojmljivi.
Tako pač je.
Spomenila sem se na misel:
delaj, kot da boš sto let živel
in uživaj, kot da boš jutri umrl.
Lep dan, Titanic
Drga Titanic,
smo zarodki višjega stanja in to stanje nosimo v sebi. Ob smrti prehajamo v stanje njene skrivnosti.
Lep pozdrav
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo