Sožitje narave

Kot mila harfa je življenje in te žene v želje, te ljubkuje, te spoštuje kot rosa, ki jo ljubi roža. Krik v daljavi orla, ostrino daje umu, rezek je in prodoren, to je skrit življenski red spoznanja, da je naša izumetničena pisava samo bled svet pozabe. O ti prelepa narava, postala bolna si, ker si za nas samo še utaja, svet kjer ni ljubezni in ni spoštovanja, ampak je le dotik mrtve roke človeka, ki ne pozna ljubezni. Boli, boli, ker je vse pozaba, in je naša človeška roka spridla svet ljubezni, tiste prave sreče v kateri ni beseda ponaredek, ki nas potvarja. ALI ŠE ČUTIMO PRAVI DOTIK ROKE ALI JE ZARADI GROBOSTI POSTALA NA DOTIK RESNIČNO GROBA?