Medtem ko morje utriplje mirno in čaka plima med čermi večer, strmijo sanje v daljavo širno, se dvigajo visoko v labodji spev. Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče. V usodne zanke se love, lebde na dihih tihe sreče, po večnosti te lučce hrepene. Migljajo granit, utrip neba. Naenkrat se mehkoba zdrzne, se zvrtinčni noč, zastoj srca, svileni sen se v nič pogrezne. ....o0o...
#Poezija
Minljivost

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Metulj mojih sanj leti
