#Poezija

Minljivost

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Medtem ko morje utriplje mirno in čaka plima med čermi večer, strmijo sanje v daljavo širno, se dvigajo visoko v labodji spev. Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče. V usodne zanke se love, lebde na dihih tihe sreče, po večnosti te lučce hrepene. Migljajo granit, utrip neba. Naenkrat se mehkoba zdrzne, se zvrtinčni noč, zastoj srca, svileni sen se v nič pogrezne. ....o0o...

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Metulj mojih sanj leti