V zapredkih zarja v višavah, nad Čavnom prižgane luči, v naročju ograde in dobravah so vzklila semena rasti. Steblca v naporih iskanja pretakajo sok živih stvari, bolečino in radost za setev, iz semenja narava utriplje, gori kakor kri. In potiho k potoku besede šumijo, iz samote k izlivu v Vipavo teko, pesem naravi in domu v tožeče slovo, blagoglasno v čistino izvira pojo. Korenina korenini prisluhne. Rast ve za svoje podobe. Se dviga in naposled oddahne, položi na grudo svoje plodove. V brstju spočetem peruti, v koprnenju tlijo kresovi. Ne venite zdaj listi razsuti! Le mrtvim oglase se zvonovi. V spevih dihanje, setev v vonjavi. Čas molitve je. Brez tožečega odloga se ob vejicah cvetočega bezga ustavi, pred hišo njenega kamnitega praga. Lučce spletajo skrivnostni krog, pred večerom hitijo in onkraj gorijo. Jutro vstaja. V cvetlične gredice lik zažarijo, pozlatijo zemljorokin navdih. ...o0o...
#Poezija
Korenine
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Pesem "Korenine" je posvečena mojemu stricu Stanku Breščaku, pesniku, publicistu, filozofu in slikarju iz Dobravelj pri Ajdovščini, ki je umrl v starosti 46 let. Stric Stanko mi je v otroštvu prižgal iskrico veselja do poezije. Znal je ustvarjati okrog sebe ustvarjalno vzdušje in s svojim bogatim duhovnim obzorjem je znal slehernega človeka pritegniti k pozitivnemu razmišljanju in enotnosti. Čustveno globoko vraščen v ožji življenjski prostor - Vipavsko -, črpa navdih za svoje motive iz narave, razkriva njeno govorico, jo poetično preoblikuje v metaforo, kjer pooseblja odpornost našega naroda v boju za obstoj in osvodoboditev Primorcev izpod fašizma. Prepričan v zmago (Pesniška zbirka: Stara pravda, 1993. leta). Njegove stvaritve, ki jih lahko razdelimo v tri obdobja, so prerez njegove življenjske poti, pričevanje čustev, svetovnega nazora, moči in nemoči ter krhkosti našega življenja.
Hvala ti stric Stanko, da si me obogatil!
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Hrepenenje v prazni steklenici
