Kopljemo si brezna. Brezna brez miru. Brišemo si roke, ki polne so prahu. Pretvarjamo se redno, vedno brez sramu Mislimo da znamo. Pa ne vemo, kam gremo. Mislimo da vemo, a le vpijemo v nebo. Delamo se dobre, a tudi sami lažemo. Teptamo tuje misli, besede in telo. Oziramo se v sonce, pa ga ne vidimo. Žremo tuja tkiva, se napajamo s krvjo. In tako iz dneva v dan, živimo in umiramo. K slabemu hitimo, se dobremu upiramo. Ne vemo in ne znamo. Se večno izgubljamo.
#Poezija
Oda človeštvu
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Pozdravljen poet,
lepa, izzivalna in drzna pesem, življenjska izkušnja, ki se noče izmakniti resnici. Sedi pri oknu in vidi ves svet, z njim komunicira nedvoumno, razumljivo in vprašljivo. Pesem je ujela občutek za zaznavanje in opozarjanje na eksistencialna vprašanja človeštva. Pohvala!
Lep pozdrav in dobre želje za nadaljnjo ustvarjalnost.
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo