Brez naslova

Včasih se zazrem v nebo. V puhaste oblake. In se sprašujem: Kdo smo? Kdo nadzoruje naše korake? Kdo nam nalaga trpljenje in zlo? Kdo nam nalaga tlake? Včasih narahlo zaspim in potujem po tem čudnem svetu. Vidim obraze, na katerih piše \"Trpim\". Slišim usta, ki govorijo: \"Ne vem, čemu živim\". Vidim ta planet od daleč. Kako se kruši. Ruši. Kako izginja vase. A jaz le nemo gledam. Nimam moči, da karkoli spremenila bi. Nihče od nas nima moči. Ko gre za vojne, za bojevanje. O, ja. Vsi na plan, da se začne človeško klanje. Strah. Strah je to, kar nam polni glave. A ko se nam svet ruši nanje, nismo več polni slave. Bodimo boljši. Boljši zavoljo sebe in tega sveta. Narava nam ne daje zla. Le posledice naših dejanj. Namesto smeti in človeške krvi, ji dajmo kaj lepega. Stokrat nam bo povrnila. Mati narava. Ta vseobsegajoča sila.