Cvetlica

Kipeče želje za sprehod so se zapletle v svoji neustavljivi logiki med trnje, ko se hoče živo hrepenenje skloniti in utrgati cvetlico ob peščeni poti. Tedaj mimoidoči v milih čutih opazi, kako veter stebelce ziba sem ter tja in ponosno držo cvetke pregiba v sen njene samotnosti. Domisli si kako plemenito bi bilo zanj, če cvetlico pusti v svoji veselosti in jo občuduje zaradi njenega vonja. Tedaj ga cvetlica pogleda in reče: \"Rastem zato, da vzbudim zaljubljenost, vendar moje srce v rumenopecljih čuti pričakovanje pisanega metulja.\" Njena barva je bila ena sama igriva čutnost, ki ji je prišlek iztrgal veselje in mir z obraza. Tedaj se je v cvetlici rodila neustavljiva želja, da mimoidoči izgine v skalni divjini. Izčrpana od njegove ljubezenske igre in potrebna odžeje, da sepet oživi, je zaploskala s svojimi koreninicami, ko je prišlek odhajal po stezici navzdol. Nastavila je svoje rožne lističe soncu in v svojem navdihu praznične opojnosti, je objela metulja, ki je priletel v njen objem. ...o0o...