Človek

Veste, a ni tako? A ni včasih prav lepo, prav lepo, ko vidiš vse to: otrok, ki se smeji, voda, ki žubori, rastlina, ki brsti, sonce, ki žari. Pa se vprašaš: A vse to z mano živi? Da, človek del tega si tudi ti, ti, ki se ti vse to strašno sanjsko zdi. Ei, pa torej to sem tudi jaz; jaz sem vse: otrok, voda, sonce in rastlina, vsakega imam nekaj, to moja je vrlina. Smejem se, drvim, žarim, brstim, delam vse, kar si zaželim. Skačem, žuborim, sijem, rastem, delam vse, moj obstoj na Zemlji je časten. Izkoristim to in poletim, poletim tja, kjer je vse to doma. Krila imam in res letim, letim, ljudje, ei letim... Spet se smejim, otrok postanem, spet žuborim, vodo ujamem, pa zažarim, soncu sledim, nazadnje vzbrstim in odletim - sem ČLOVEK.