Pomenek

Čutim se kot mehek naslanjač, na katerega nasloniš svoje skrbi. Svojo otožnost mi nasloniš na ramo in v tvojem srcu ti zraste upanje, ki je prisluhnilo tvoji zavesti kot predradost visokoklasja. Skozme precejaš svoje iluzije, razcveti se ti tvoj nasmeh in iz grla ti kipijo besede pomenka. Lastovka prileti v naročje in gnezdo moje duše jo osvobaja. Na pregibu dneva v noč lahkotno nese te veter v objem in pogovor je postal najina njiva, valovanje žita, zelenja planjava, raztezajoča se prostranost izpodnebno zlato posuto z makovim cvetjem v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti. ...o0o...