#Poezija

Soncu naproti

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Jadrno sem bežala, kot so me noge nesle čez obilje žarečih cvetov, ki so se povešali dišeči skoz hrepeneče modro, radosti naproti. Jadrno sem valovala v igrah soncu naproti, skoz drevorede sanjskih vonjav, v brezmejno kipeče valovanje zelenja skoz hrepeneče modro, radosti naproti. Odčesnila sem leskovko, si izrezljala piščalko z veseljem, ki je našlo pogum v rumenih čopkih mimoze in jaz zaigram svojo pesem skoz hrepeneče modro, radosti naproti. Nežno je kimal obraz neke rože, ki je povešala ljubeče oči in jaz sem videla sebe v njej, v spolzkih kapljah dežja, ki se pretakajo skoz njeno telo skoz hrepeneče modro, radosti naproti. Tiho sem se smejala z omamnim občutkom veselja, s sončnimi žarki v srcu in pomladjo šumečih neviht, spogledljivo nasmejana ljubezni skoz hrepeneče modro, radosti naproti. ...o0o...

Skupnost Pozitivk

Komentarji

2

titanic
Draga Tatjana! Radost je že to, ko vidimo vse na poti, ko nas obdaja. Rože, nebo, drevesa, vse kar je okoli nas, naš vdih, vse to je radost, vse to je sreča, če le opazimo in se veselimo, da smo. Lahkotno, kot ptica leti pod nebom, gledam kako radosti se cvetlica, brez vseh skrbi za jutrišnji dan, se naravi z ljubeznijo predam. lepo te pozdravlja, Titanic
fenix
ČUDOVITA SLIKA ,KOT IZ NAJLEPŠIH SANJ !
Prejšnji članek na to temo

Ti