Smrt je prišla z morja. Obup in groza. Vlaga. Črnina. Valovi ubijalskega morja. Nepredvidljivega žrela sila. Osupli pogled - odprtih ust nemo kriči. Zemlja požira. Nemočna, zbegana misel išče razlogov trenja telesa, ki samo sebe kruši - samo sebe tako neusmiljeno ruši. Tisoče ... dram življenj. Nedolžnih ljudi. Kod iskati krivca ? Le neprizanesljiva krutost potresa morilca! In tisoče dram življenj nedolžnih ljudi... Tragično neizprosna resnica. Od tesnobe dejstev vse peče me, vse boli. Trpinči me neizbežno vprašanje : kdo smo? Na trenutke: Nič. Le bilke, Ki veter lahko jih zlomi, surovo, brez slabe vesti..., če zgolj po naklučju znajdemo se sredi njegovih poti Ne, v besedah ne najdem dovolj moči ...tako žal mi je za vse te ljudi...
#Poezija
Nemočno kričim
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Draga Mathea,
klic in krik človeka, nemoč človeka! Doživeta pesem trenutka ob teh tragičnih dogodkih. Občutenje enovitosti človeštva v svoji tragiki, zavedanje nemoči, misel v službi človeške nesreče. Pesem, ki išče v človeku srčnost in plemenitost, ki se rodi ob občutenju nemoči.
Lep pozdrav tebi draga Mathea, ki nam pesniš tako lepo in čustveno refleksivno poezijo.
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Magičen računalnik izpolnjujočih želja
