Prijateljsko čustvo

Ne reci mi, da je bilo čustvo zaman. Z nasmehom je gostovalo pri meni in žarelo zarjo skozi pore oblakov. Bilo je za odtenek svetlejše od sonca, kapljica sreče na mojem rokavu, snežinka, ki vzdihne preden se utopi v misel zdramljeno iz spanja. Božalo je zvezde svetleče sredi noči, ležeče na mojih ramenih in stenah srca, poganjalo je trenutke skoz hrepenenje, z navdihom je prižigalo iskre v breztežnost, se dvigalo z urnimi krili visoko v obzorje, z belino galeba skoz spektrum neba je obšlo šumenje morja in vsebine morskega dna, da bi ptice v jatah priletele na cilj. Ko ni imelo kaj početi bilo je najlepše. Po morju je nabiralo bisere, razgaljalo duha in zlagalo kramljanje v skrinjo spomina in s prečkanjem bližnjice našlo pot do srca. Ko je šivalo čas, je vžigalo luč. Bilo je žareče kot žametna roža, na katero se je ves pozlačen usedel metulj in s pisanimi krili z reliefom diamantnih svetov odletel kot dehteči navdih k tebi dragi prijatelj. Vsakič, ko je čustvo zdrsnilo iz objema in potonilo slovo v očesu razgaljene preje in vzdrhtel je očiščen brodolomec v njem. Tedaj je vstopil zlatokop v rudnik odet s plaščem plamenov zlata in zdrsnil v dušo z notranjo podobo sveta. Kot listi plavajoči v vetru vdihov in izdihov, ki se utapljajo v zatonu rdečih zavitkov neba, se je ves gibek, z mavrično besedo iz tople prsti dotaknil obzorij, ki sejejo dobce zvezd in zrnje luči, tam kjer še to majceno čustvo gori. ...o0o...