Na razpotju

V meni je praznina strašna, tiha, srce preplašeno mi v težkih prsih ždi, razum mi bega, odločitvam se izmika, nobena pot se prava mu ne zdi. In na razpotju v strahu se oziram, na katero od poti naj se podam, da na koncu odločitve ne preziram in bolečin prehudih drugim ne zadam. A kaj je hujše, vztrajno se sprašujem, ko neprestano v istem krogu se vrtim: izbrati, pa čeprav kasneje obžalujem, ali obstati tu, kjer sem, čeprav trpim?