Superiornost

seveda, dragi Stojči, v ponižnosti, hvaležnosti in predanosti nastane tišina in mir, to pa je ključ, ki odpira srce.

Samo tri stvari so, ki se jih moramo zavedati: trdna vera, pokornost in ljubezen... Trdna vera premika gore. Voda je najmehkejši element, pa izdolbe skalo. Brez ljubezni bi bil svet mrtev. In če bi se vsi zavedali svoje umrljivosti, bi bili veliko boljši ljudje... lp in vse dobro, Ladislav! --- Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...

Superioren je tisti, ki je prežet s premočjo in vzvišenostjo.Ti dve negativni čustvi pa izkazuje tako, da ponižuje bližnjega. V bistvu biča samega sebe. Svoje sledi pušča v oskrunjenih dejanjih drugega. Najrajše žanje svoj uspeh na požgani zemlji. Superioren človek ni sposoben prav nič narediti za bližnjega, vse uniči, vse začne in konča s svojo destrukcijo, izreka negativne sodbe o vsem, strastno izreka negativno kritiko drugim, ja žaljiv, nespoštljiv, se nenehno spakuje, je nestanoviten, ne zna se naučiti prebivanja in sožitja z drugimi, uživa v stiskah drugih, dlakocepi, po nepotrebnem ima občutek, da ga vsi ogrožajo, se srdito brani, laže, se razglaša za pravičenža in pravšnjika, v pretirani skrbi za samoohranitev ostanejo vse njegove želje in potrebe neizpolnjene in nepotešljive, kar naprej išče konflikte, v sebi goji neizmerne rušilne lastnosti. Njegovo obnašanje se samo od sebe razkriva kot sublimacija potlačitev. Kar imenujemo človeška kultura, je zgrajeno kot prisilna nevroza in superioren človek je ena najbolj žalostnih bitij na svetu. Če mu gledaš v obraz, vidiš, da imaš opravka s človekom z gorjačo v pesti. Ali ni žalostno biti takšen človek?