Lepota resnice

Zamislite si, da v desni roki držite kuverto v kateri se skriva 100 tolarjev. Kaj mislite koliko bi ta kuverta lahko tehtala? Približno slab gram, če mi dovolite, da vam pomagam. Sprašujem vas ali bi se teža te kuverte kaj spremenila, če bi vanjo namesto 100 tolarjev vstavili miljon tolarjev? Kar bodimo pošteni. Malo več bi že tehtala. To si moramo priznati. Vendar bi teža nje ostajala še vedno manjša od teže oblačil, katera nosimo na sebi. Verjemite mi, da so to podrobnosti s katerimi vas nikakor ne želim obremenjevati. Nasprotno, želim vam le predstaviti tisto moko, katero še doben dober kruh ni zanikal. Dovolite mi, da vam sedaj predstavim luč, ki nikakor ni plod kakšnih emocijskih vzgibov ali kakšnih drugih razumskih formul. Ne, nikakor ne. Govorim o luči, katera nam sveti v prostranih globinah našega bitja. Že davno nazaj so obstajali kralji in vladarji, kateri so si na vsak način hoteli prisvojiti sporočilo te notranje luči. In ne boste verjeli, da jim je lepota in ljubezen te luči še vedno ostajala ena izmed velikih ugank. Ne glede na moč, bogastvo in položaj, ki so ga imeli. Tudi danes je tako. Ali je to prav ali narobe sploh ni pomenbno. Tako pač je. Kajti to je tisti večni zakon, ki ga morda prav ta dejstva ohranjajo v večnosti. Cel svet ne more prevagati tega zakona. No, sedaj smo že v dvajsetem stoletju. In slišal sem, da se na veliko že ve, da smo mi kot človeška bitja mnogo bolj razviti kot pa bitja v živalskem kraljestvu. Zakaj le? Se pogostokrat ustavljam. Mogoče zato, ker si znam riž pripraviti na tri različne načine? Ali mogoče zato, ker znam ločiti navaden toaletni papir od tistega, ki je obarvan? Sprašujem se ali sem dejansko realiziral to poglavje? Ali pa so moji odgovori končali na nivoju vremenskih napovedi, ki se znajo velikokrat spreminjat in pogostokrat presežejo sami sebe. In ne boste verjeli, da me je že isti trenutek, ko sem si postavil to vprašanje, začelo obdajati neko modrostno razpoloženje. Stavki, ki že zaključujejo ta članek so se začeli oblikovati in zaključevati kar sami od sebe. Brez mojega napora. Začeli so mi odgovarjati na vprašanja, katera si sploh nisem postavljal. Povedali so mi, da če že kje obstaja kakšna zabava in kakšen naziv naj ga bo deležen le on, ki mu ta svetlobna kopel ostaja ena izmed najboljših prijateljic. Naj bo to le on, ki mu je realizacija tega poglavja edini dirigent, kateri mu opogumlja ritem njegovega srca. Tako to je in lepo je, da je tako. Kajti samo ta luč je simbol resnične poštenosti. Samo ta luč je simbol resnične čistosti. In samo ta luč bo ostajala simbol resnične svetosti. Človek, povej mi, če jo vidiš in povedal ti bom kje se nahajaš.