Zapiranje oči

Poglej z notranjim očesom, o človek, prostranstvo zamolklega zvenenja, razveži pentlje znotraj nikoli slišanega glasu, povej že enkrat iskreno kdo požvižguje v tebi to slečeno popevko molka z zatisnjenejmi očmi. Kdo ti uravnava gibe komolca in vratu, ko vendar ni čutiti dišečega vonja tvoje duše v časovnih merah neskončnih obal zavesti in zvokov v evokativnem pomenu resnice? Z gibanjem zvokov molka v nevidnem svetu si priklican v bivanje s svojo nujno podobo, kot dogodek pred odsotnim obličjem Boga iščoč ponovno priklicano držo njegovih rok, da bi ti pokazal mesto in smeri življenja, tisto strugo, z ljubeznijo hranečo turbino duha. Ali obstaja en sam surov odtenek atoma v tebi zapisan molku, ki zapušča polje človeške moči. Kaj je opravičilo, kaj pravzrok tvojega plezanja po štirih? Ne, dragi moj, svojo dobroto si vračunal v uklonitev tisti stvarem, za katere veš, da niso prave in tvojemu bistvu namenjene. Tvoj preobrat volji drugega je brez korenin, zapustil ti je rez svoje nepopolnosti v duši, predan vdanosti, ki razrezuje tvoj duh na kose, te spreminja v prah, drobi s trdoto železja, ki nalamlja tvojo upognjeno hrbtenico. Postal si mala vrtljiva figura. Se mar poznaš v tem vrtenju v hulahopkah svoje zvrtinčene duše s korenom čustva, ki ni več srce? Očitno ne, ker hočeš verjeti svoji ujetosti, zasenčenim prstenim besedam in lesku stvari, pri tem pa pozabljaš na stavke ljubezni, s katerimi si bil v krčevitem joku sprejet na svet. ...o0o...