#Poezija

Kot mlado vino

Tatjana2 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

V nepotešeni ljubezenski moči je vrela kot mladi muškat, s lastnim opojem obilja je sladka, polna kipeče snovi z milookim pogledom se ga dotaknila v prižgala v njem kresove krvi, a njen dotik še ni imel zadostne svetlobne moči, da bi grozdje v sodu zavrelo. On je bil ves lesketajoč kot kristal, luči neba so mu osvetljevale obrazne poteze in iskrive oči. Bile so sončne solzice iz zlatih konic. Prodiral je v začarani vinograd žarek ljubezni v valovih radosti, bežno utrujen, poklepno žejen, hotel je izpiti iz nje vrelec slasti in od sreče omamljen z roko prejeti modro nebo. Obšla ga je voljna slabost in njegovo veselje je vino bistrilo, zorelo je in žarelo v skrivnostih omame po sanjskih poteh svojega vretja. Uročen s pogledi se je žarek predal lahkotnim sanjam, želel si je mir, dihal je globoko, pretegoval si je ude in zamišljeno vstopal, si mislil kaj bi, a ona ga je globokimi dihi v jarem vpregla ob sode vinske kleti in ga s spodbudnim pogledom opogumila, da bi iz kozarca izpila njegovo srce. Ona se je utopila v svoj muškat iz strasti, v ta veliki utrip srčno vinske norosti mladega vina. Tedaj je žarek pomislil na svojo mladost in kot ptič zaplahutal vznemirljivo s svojimi krili, se rešil svojih zamolčanih želja in našel svojo ljubezen v ognjenih strasteh. In vino si je nadelo začasno moškost duha, oblačilo vrele poletne pripeke in ljubezen morja. Pil je mlado vino, ki je vrelo ločeno od jesenskih tropin, iztočeno iz njenih globin - ustekleničen slasten sladek muškat. ...o0o...

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Svetlobni navdih