Pogovor ob sveči

Ugasnila sem električne luči in prižgala svečo. Plamen je praznično gorel. Kramljala sva. Sprva sem varčevala z besedami. On je razdajal spokojnost duše. Zrla sva si v oči in si potrjevala prijateljstvo s pozornim poslušanjem drug drugega. Nato je začel pripovedovati zgodbe o ljudeh ob reki Ganges. Jaz sem opazila, da govori o sebi. Oba sva se igrala samorazodetje z možnostjo odstiranja drug drugega. Našla sva odgovore v globini srca. Drug drugega sva ogrnila s plaščem milosti, v katerega se je ujelo in zaokrožilo razumevanje ideje o biti, ki hoče napolniti z vsebino vsak kozmični smehljaj s pomenki, ki jemljejo besede iz ust. Našla sva svoj trenutek harmonije, ki občuti in razume vsako besedo z budnostjo sanj. Začela sva jih zlagati v mozaik delcev svojih poti, ki naju vodijo po drugačni strani življenja. ...o0o...