Odtekanja

Ljubiti je velika milost, a znati sprejeti hrepenenje je velik dar. Jaz sem ti ponudila roko svojih občutij z nekakšnim obotavljanjem, ponudila sem se ti z zadržanostjo, občutila sem svoje hlapljivo bistvo želja, ki se tebi podarja z užitkom daritve in živi v nakodranih lističih šelesteče rože, žejne sončne topline in nežnih ros. Ti si me harmonično spremljal in negoval to moje notranje cvetenje, a me nisi videl do kraja s svojimi zbeganimi očmi, nisi me videl v skrite kotičke, kjer se me je dotaknila samota. V sebi sem pogrešala vse tiste tenkočutne dolžine besed, ki sem jih rabila v strdkih časa in niso poiskale dotika moje roke. Vse kar je umiralo v tebi, je oživljalo v meni. Svojo ljubezen bom delila naprej, ker nobena hladna stran duše ne more omajati srca, ko voda odteka in ko čas odpira nove struge njenih poti. Roža vidi sonce ob vsakem vremenu, s svojimi koreninami raste v podsvet, v svojem pelodu ima vtkan dan in prosojni soj sveče visoko tam gor. Nad svečnikom neprižgani ogenj, želim ti srečno pot! ...o0o...