Njena oblačila

Njena oblačila dišijo po ljubezni. So oživela in vstala zmečkana iz razmetane postelje. Shodila so s sokovi njenih nog, in s svojimi razprtimi usti se znajo zvonko smejati in ljubko govoriti s svojimi muhastimi vzorci. V njih je ostalo šumenje ljubezni, v njih so ostali glasovi srca. V njih se stopnjujejo želje z barvo krvi, ki v telesu kipi do stanja neznosnosti čakanja potrditve ljubezni, ki čaka več dni s hrepenenjem ujetim v jadra noči, s svilo na koži, z vlakni vabe slasti. Zamaknjeni v strastne tkanine, v vezenine silnejše od govorice noči, v dotike, ki žarijo vsi živi in krepijo šumenje viharja krvi, se ji je duša komaj polegla in on se je v njeni nočni srajci spočil, njene roke ob svoje prsi tesno privil. Tkanina je neslišno zdrknila s telesa in mu ponudila svoj zagoreli vrat, od sonca potemneli tilnik, črn životec in zategnjeni trak, ves prozoren in čitljiv skoz telo, objem s pogledom njenih dojk v nebo in širino njene tople kože čez oblo sveta, v katero se utaplja on s poželenjem plenilca, ki na tkanini noči kot pajek na mreži obvisi s pregnetenim občutenjem sreče in slo, ki drsita skoz njeno srce in telo. Njena oblačila zadišijo po njem po vsej sobi, kakor vlažne vonjave sredi cvetoče pomladi. ...o0o...