Revščina

Revščine je v naši državi veliko, vse preveč je brezposelnih in ljudi, ki živijo na pragu revščine. Socialna država se vrednoti in meri po javni blaginji: po zagotovitvi eksistenčnega minuma vsem državljanom, po stopnji zdravstva, socialnega varstva in šolstva. Sedanje stanje revščine, ko se na eni strani pojavlja kasta bogatinov, ki od presitosti in naveličanosti vsega dobrega ne vedo več kaj bi, na drugi strani ljudje nimajo niti za kruh, plačilo položnic in za malice svojim otrokom, očitno kaže, da v naši državi nekaj ni v redu. Več kot očitno je, da so se v naši družbi razmahnile nihelistične, cinične in egoistične sile, ki so pograbile družbeno premoženje in čez noč obogatele na račun minulega dela državljanov. Skoz noč se je ustvarila nova elita politikov, ki edini obvladajo ta nov nenapisani "družbeni kodeks pravičnosti", ki so se ga oni izmislili v svojo korist in korist najožjih krogov njihovih simpatizerjev, vsi drugi pa nemočno spremljamo to novo družbeno stvarnost. Lahko bi rekli, da gre politična klima in njena miselnost vzporedno v korak s podpiranjem tega nezasluženega bogatenja in je vzročno povezana s korupcijo in klientelizmom. Novo Vlado pozivam, da spremeni to politiko, da se odločno zoprstavi korupciji, klientelizmu, nepravni državi in naredi to državo spet socialno družbo, ki bo imela posluh za vsa ta pereča človeška vprašanja in stiske. Država se mora enakomerno razvijati, ne pa da nekateri deli zaostajajo kot nerazviti, v revščini in jih pesti brezposelnost in gospodarsko uničenje podjetij, manipulacije in grobo kršenje človekovih pravic do dela in socialne varnosti. Revščina v imenu svojega trpljenja in krivic postavlja zahtevo, da se objestneži postavijo pred roko pravice. Ta pragozd ali džungla afer in krivic, ki je v zadnjem času splavala na plano, se mora prezračiti in prevetriti. V prizadetih ljudeh se pojavlja ogorčenje in zahteva, da se družba očisti vseh tistih meglenih tokov, ki vstajajo na dan kakor jutranja megla iz vlažne zemlje in spreminjajo množice in cele družine v tretji svet. Naj se prevrednoti tisto delovanje, ki niso narodove vrednote, za katere smo se ob osamosvojitvi zavzemali. Prišel je čas, ko človek dogajanje v družbi napravlja za predmet svojega kritičnega razmišljanja in prav je tako, da vse pomanjkljivosti in nerešena vprašanja razgrnemo in se začnemo o njih kar najširše pogovarjati. V tej vlogi ima civilna družba, kar veliko delo. Ogrožanje je izzvalo v zadnjih letih kar kritično refleksijo. Kakor od nevidnih duhov gnani dirjajo sončni konji časa z lahkim vozom usode in nam ne preostane nič drugega, kakor pogumno prijeti in držati vajeti in varovati kolesa na levo in desno pred kamenjem in padci, da bo ta voz obvladoval pravilno smeri. Sončni konji nam danes resnično že uhajajo. Zgodbe o uspehu reveži, brezposelni in ljudje na robu eksistenčnega minimuma ne občutijo. Zanje je zgodba o uspehu služba in kos kruha, ki ga potrebujejo za sebe in svoje otroke, zanje je zgodba o uspehu civilizirano zdravstvo vsem državljanom pod enakimi pogoji brez privilegijev, brezplačno šolanje, zagotavljanje stanovanj mladim družinam in drugi dejavniki države javne blaginje po vzoru skandinavskih držav. V čem je tak problem, da ne bi mogli posnemati dobrih vzorov? Tatjana Malec